Metoda shranjevanja peptidov

Peptidne reagente in peptidna zdravila je treba hraniti v sušilniku. Preden jih izpostavite zraku, lahko liofilizirane peptide pustite na sobni temperaturi. To bo zmanjšalo vpliv vlažnosti in kadar sušenje z zamrzovanjem ni mogoče, je najboljša metoda shranjevanje v majhnih delovnih vzorcih. Za peptidne reagente, ki vsebujejo Cys, Met ali TrP, je deoksigenacijski pufer bistvenega pomena za njihovo raztapljanje, saj se ti peptidni reagenti zlahka oksidirajo z zrakom. Preden zaprete steklenico, bo počasen pretok plina dušika ali argona skozi peptidni reagent prav tako zmanjšal učinek oksidacije. Peptidni reagenti, ki vsebujejo Gln ali Asn, so prav tako nagnjeni k razgradnji in vsi ti peptidi imajo omejeno življenjsko dobo v primerjavi s tistimi brez teh problematičnih glikozidov.
Peptidi imajo širok razpon topnosti. Glavna težava pri netopnosti peptidov je tvorba sekundarnih struktur. Razen pri peptidih z več hidrofobnimi ostanki se to bolj pojavi pri peptidih z več hidrofobnimi ostanki. Sol spodbuja nastanek sekundarnih struktur. Predlagamo, da peptide najprej raztopite v sterilni destilirani vodi ali deionizirani vodi. Če je treba povečati stopnjo raztapljanja, lahko uporabimo ultrazvočno obdelavo. Še vedno obstaja težava z raztapljanjem, dodajanje majhne količine razredčene ocetne kisline (10 %) ali amoniakove vode bo olajšalo raztapljanje.
Za daljše shranjevanje peptidnih reagentov je najbolje, da jih posušite z zamrzovanjem. Hladno posušen prah lahko shranite pri -20 stopinjah ali nižje več let z malo ali brez razgradnje. Peptidi v raztopini še zdaleč niso stabilni. Peptide zlahka razgradijo bakterije in jih je treba raztopiti v sterilni prečiščeni vodi.
Raztopine peptidov, ki vsebujejo ostanke Met, Cys ali Tyr, imajo omejeno življenjsko dobo zaradi oksidacije. Raztopiti ga je treba v anaerobnih topilih. Da preprečite ponavljajoče se poškodbe zaradi zamrzovanja in odmrzovanja, je priporočljivo, da raztopite odvečne peptide za poskus, preostale peptide pa shranite v trdni obliki.